Uvod

Kdor želi razumeti [psi], mora spoznati, da ga k temu vodi le gola resnica. Noben lik, noben dogodek niti zgodba niso izmišljeni, gre zgolj za drugačno povezanost resnice in njenega prikaza.

Preden se bralec lahko poda v svetove, ki jih obišče Eros, stopi skozi vrata, pri katerih dobi nekaj napotkov za nadaljevanje svojega potovanja. Ta vrata so prehod iz sodobnega sveta, ki ga bralec pozna in razume, sveta, ki mu je zavladal Racio. Tako kot ni pravičen nobeden od svetov, ki mu vlada le eden od treh razumov, je tudi Racijev svet krivičen, saj se večina ljudi v njem ne more sprejeti. Mehanizmi, s katerimi vladajo razumi, so nevidni in človeku nerazumljivi, zelo močno pa lahko vsakdo občuti posledice delovanja teh mehanizmov. Močnejša ko je oblast katerega od razumov, močnejši je tudi vpliv vrednot, ki jih ta vsiljuje, in večje je število ljudi, ki v teh okoliščinah ne morejo sprejeti svojega sveta. Takšno stanje je človeško družbo vselej privedlo na rob. Zlom, ki sledi, pomeni kaos, v tem pa ni zmagovalca.

Sistematični in načrtovalni Racijev svet je prikazan že v prvem stavku knjige.

Otrok je komaj privekal na svet, že je izmerjen, rojstni podatki so skrbno vpisani v njegovo kartoteko. Le redko kdo pa tu opazi, da otroka ves čas spremljajo številna nenavadna naključja, ki seveda niso naključja. Otrok je rojen sedmega dne sedmega meseca, velik je devetinštirideset centimetrov – kar je zmnožek dveh sedmic, tehta tri kilograme in osemsto petdeset gramov, kar je polovica od sedem celih sedem kilograma.

Pozornejši bralec bo morda povezal tudi začetne črke prvih petih odstavkov, ločenih s prazno vrstico, in odkril še eno naključje, ki ni bilo naključno.

V nadaljevanju knjige lahko bralec še pogosto naleti na podobno skrite zapise. Kdor bo sestavil na primer začetnice vseh svetov in pred tem dodal tri črke, začetnice treh delov uvoda, bo našel novo sporočilo. Povezati pa je mogoče tudi cele besede, s katerimi se začenjajo svetovi in zaključek.

Poleg sedmic, ki se v knjigi kar vrstijo, in skritih pomenov besed pa Erosov prihod zaznamuje tudi kača, izgubljeno starodavno znamenje živalskega kroga. Erosov brat Ares namreč pred bratovim prihodom v parku zamenja jabolko za kačo. Nenaključno je ta simbolika, v obratnem vrstnem redu, uporabljena že v biblični zgodbi o izgonu Adama in Eve iz raja.

Erosovo otroštvo je vse prej kot lahko, saj odrašča v neposredni bližini v vseh pogledih močnejšega, celo sovražnika. To pomembno vpliva na njegov umski razvoj, brez naključij, za katerimi stoji Življenje, pa mu sploh ne bi uspelo preživeti. Eros kmalu spozna, da svet ni takšen, kakršen bi moral biti – opazuje ljudi, ki se na vso moč trudijo priti do sreče, kar koli že ta predstavlja v njihovih svetovih, in vendar jih je zares srečnih tako malo. Zaljubljenost mu za kratek čas pričara privid popolnosti, razočaranje pa ga privede do odločitve, da bo prišel stvari do dna.

Ta del knjige je lahko razumljiv, saj vsak bralec zgodbi z lahkoto sledi, ne glede na razum, ki mu vlada. Z Erosovim odhodom pa postanejo stvari na prvi pogled nelogične. Ares, ki si nadene srednjeveški oklep in na konju odjezdi za bratom, ne spada v čas, v katerega je bralec do sem uvrstil zgodbo. Na ta način je prvič opozorjen, da bo treba v nadaljevanju branja opustiti trdno zasidrane predstave in morda tudi znanje, v katero je verjel vse življenje, kajti to lahko sloni tudi na napačnih temeljih.

Eros se povsem gol znajde v svetu vseh misli. Ni ga zapustila pamet, kot bi ob prizoru utegnil pomisliti od Racia ukalupljeni bralec. Da bi lahko prišel do resnice, se je moral znebiti vsega, kar bi jo lahko zakrivalo. Erosova oblačila predstavljajo njegove poglede, vrednote, verovanja in razumevanje sodobne družbe. Šele brez tega bremena lahko pride do resnice.

Življenje, Razum, ki stoji za knjigo [psi], se Erosu prikaže v prispodobi, kot potepuški pes. Človek je s svojimi razumi zaslepljen in zato neumen, kljub temu pa si domišlja, da je s svojim intelektom daleč nad vsem drugim. Domišlja si celo, da lahko vlada naravi, da si lahko podreja vsa druga živa bitja. A Življenje je eno samo in vse živo je del tega edinstvenega raznolikega sistema. In le kdor more sprejeti, da je lahko tudi potepuški pes, čeprav kot prispodoba, modrejši kot vse človeštvo, je v resnici sposoben dojeti sporočilo Življenja.

Pes Erosu razkrije prvo od sedmih skrivnosti – temelj psihologije človeka, ki pa ga človeštvo še ni dojelo. V tem delu knjige je podana osnova, potrebna za nadaljnje uspešno razčlenjevanje našega uma.

Eros spozna moč tega védenja in se prevzet od spoznanja zave, da Življenju dolguje uslugo.

Tu se pojavi vprašanje, kdo sploh je Eros. V nadaljevanju je večkrat namignjeno, da Eros živi samo v knjigi, kajti njegov svet je [psi]. Oživi ga branje te knjige, kajti branje pomeni obisk njegovega sveta, s tem branjem pa Eros hkrati prodre v bralčev svet, in tako lahko začne knjiga v resnici brati bralca.

Zgodbe v nadaljevanju niso nanizane v kronološkem zaporedju, ampak se časovno prekrivajo.

V uvodnem delu je zanimivost, ki je mogoča samo v slovenskem jeziku, kajti tega v točno taki obliki brez večje jezikovne škode ni mogoče prevesti v noben tuji jezik – na štirideseti strani Življenje Erosu namigne, naj bo pozoren na števila, in to tri, štiri, sedem, dvanajst, trinajst in enaindvajset. Vsako od teh števil je povezano s ključem do resnice. Tri ponazarja tri razume, štiri štiri osnovne skupine razumov, število sedem je tesno povezano s to knjigo in Erosom, ki ga vedno spremljata dve sedmici, dvanajst predstavlja dvanajst človeških značajev, v širšem pomenu tudi človeško družbo, trinajst pa značaj enakovrednih razumov, a tudi resnico. Zadnje število, enaindvajset, je seštevek treh sedmic in predstavlja razodetje. Vsi stavki in misli v tej knjigi, ki izvirajo od Življenja, so zapisani izključno z enim od takšnih števil besed. Tako ni mogoče naleteti na stavek, ki ga izgovorita pes ali pozneje Atanazij, v času združitve z Življenjem, v katerem bi bilo število besed drugačno. Ta ključ je v knjigi uporabljen na številnih mestih, in to s posebnim pomenom.

Tretji del uvoda, na sedeminštirideseti strani, je ustvarjen skoraj dobesedno po nareku Življenja. Gre za besedilo z nepredstavljivo globokim ozadjem in nadvse pomembno psihološko nalogo. Na tem mestu [psi] prevzame vajeti bralčevih razumov, ne da bi se ta tega zavedal. Knjiga tu prepozna, kdo se sprejema in kdo se ne, saj slednje ta kratki del besedila močno zmoti, Eros s svojo navidezno samovšečnostjo pa jih celo odbija. Nihče prav ne razume, zakaj pride do tega. A dejstvo je, da bodo tisti, ki se ne sprejemajo, v nadaljevanje knjige vodeni povsem drugače kot tisti, ki se sprejemajo. Dejstvo pa je tudi to, da se bo le redko kdo tega odklonilnega dojemanja Erosa, potem ko bo prebral knjigo do konca, še lahko spomnil, kajti tistemu, ki se ne sprejema, bo potovanje skozi [psi] predstavilo čistost Erosovih misli, in bo to le stežka zavrnil.

Kdor razume [psi] in mu uspe podreti vse kulise svojega sveta, bo odkril svojo pravo, popolno podobo, in bo tako kot Eros spoznal privlačnost, ki se ji ni mogoče upreti. Prav to pa lahko človeštvu vrne ljubezen, kajti resnica odpira njena vrata.

Zaključek uvoda je opis vrhunca ljubljenja – popolnega orgazma, ki ga doživijo vsa živa bitja na jasi. Vse se namreč želi dotakniti resnice Življenja, resnice, ki jo mednje prinaša Eros. Opis je seveda le prispodoba za privlačnost te resnice. Kdor to dojame, spozna, da [psi] ni pravljica, ampak gola resnica.

Spoznanje resnice je tako privlačno, da se ji celo Eros ne more upreti.

Kdor misli, da knjiga na tem mestu govori o telesni privlačnosti in Erosovi samovšečnosti, ni dojel globine uvoda v knjigo.