Geološki

Geološki dokaz

Zemlja je živ planet, ki neprestano spreminja svojo podobo. Izbruhi vulkanov in potresi lahko njeno površje preoblikujejo v zelo kratkem času, zares velike spremembe pa so veliko dolgotrajnejše. Počasi se rojevajo in umirajo oceani in nastajajo ali izginjajo gorovja, prav tako počasi pa se premikajo tudi vsi kontinenti.
Človeštvo se je od nekdaj spraševalo, kaj botruje velikim geološkim spremembam na našem planetu, in že kmalu je postalo jasno, da niso plod naključja. Šele v poznih šestdesetih letih 20. stoletja pa je po dolgih desetletjih in stoletjih ugibanj nastala teorija, ki so jo podprli mnogi znanstveniki – teorija o tesni medsebojni povezanosti vseh sprememb na planetu Zemlja. To je teorija tektonike plošč, ki pojasnjuje, da zemeljska skorja in zgornji del plašča nista enovita celota, ampak ju sestavlja sedem večjih in več manjših trdnih litosferskih plošč, ki plavajo na gosti tekoči notranji astenosferi – zelo segreti viskozni snovi, ki predstavlja kar 84 odstotkov prostornine planeta.
Litosferske plošče nastajajo sredi oceanov, nato potujejo po zemeljski obli, na koncu pa potonejo in se v vroči astenosferi stalijo. Ob premikanju se lahko plošče medsebojno oddaljujejo, lahko drsijo druga ob drugi ali pa se spodrivajo in tvorijo gorovja. Predpostavlja se, da je vzrokov za premikanje plošč več, najpomembnejšo vlogo pri tem pa naj bi imeli gravitacija in konvekcijski tokovi staljenih kamnin v plašču. Ta tektonika plošč pa bistveno vpliva na vse življenje na Zemlji, saj povzroča klimatske spremembe in na premikajočih se kontinentih ločuje ali pa združuje živali in rastlinje.
Eno največjih nepojasnjenih vprašanj na področju geologije pa je še vedno razumevanje mehanizma, po katerem se premikajo te litosferske plošče, saj je očitno, da to ni stvar naključja.

V četrtem svetu Življenje razkriva povsem novo teorijo, ki mehanizem premikanja vseh sedmih velikih kontinentalnih plošč pojasni na genialen, a preprost način.

Zaradi vrtenja okoli svoje osi Zemlja nima oblike pravilne krogle, ampak obliko geoida – na obeh polih je nekoliko sploščena, medtem ko je na ekvatorju prav zaradi tega vrtenja nekoliko izbočena. Luna, Zemljin edini naravni satelit, uravnoveša Zemljino vrtenje okoli njene osi. Toda Luna se od Zemlje neprestano počasi oddaljuje, s tem pa se podaljšuje čas, ki ga potrebuje za obkroženje Zemlje na svoji vse daljši poti po krožnici okoli nje. In prav Lunino oddaljevanje od Zemlje povzroča rušenje ravnovesja, ki nastaja med vrtenjem planetov okoli njunih osi in potovanjem po njunih krožnicah, to porušeno ravnovesje pa povzroča tudi premikanje Zemljinega osišča. Sprememba osišča potegne za seboj tudi spremembo lege ekvatorja, in posledica je spreminjanje oblike geoida. Trenutno leze točka osišča na severnem polu v smeri Evrope, na južnem polu pa v smeri Tihega oceana, kar pomeni, da se ekvator premika proti jugu Afrike, na drugi strani zemeljske oble pa proti severu Tihega oceana. Podobno kot se zgodi pri vrtečem se kolesu, ki mu spremenimo lego osi, Zemlja zaradi sile, ki jo poznamo tudi pod imenom Coriolisova sila, ves čas počasi, a vztrajno spreminja obliko. Severna Afrika, ki je nekoč ležala na ekvatorju, se s premikanjem ekvatorja proti jugu zdaj niža, to pa pomeni, da se razteguje in leze pod evrazijsko ploščo. Južna Afrika pa se s premikanjem ekvatorja vse bolj dviga, saj predstavlja prav ekvator izbočeni del geoida. Na nasprotni strani je zaradi premikanja ekvatorja v drugo smer proces obrnjen, zato je severnoameriška celina vse bolj izbočena, južnoameriška pa je vse nižja.

Četrti dokaz Življenja je povezan s sedmim dokazom.